Celostna didaktično-metodološka podpora zgodnjemu učenju tujega jezika - CoolPool

Dosedanji pristop k učenju in poučevanju otrok, ne glede na vsebino in predmet, se naslanja na učbenike in delovne zvezke (v nadaljnjem besedilu je beseda učbenik vezana na oboje). Ponudba učbenikov je velika, vendar za nobenega ne moremo trditi, da je idealen in da pokriva vse, kar učitelj v šolskem letu s skupino doživi in obravnava. Trdno začrtana struktura obravnavanih tematskih sklopov največkrat vodi v statičnost in togost ur, kar privede do upada motivacije pri učencih.

ilustrirana kartica - primer - didaktični pripomoček

Večina učbenikov je zgrajenih na osnovi učnega načrta. Vendar, skupina je živa entiteta, iz leta v leto druga, zato tudi drugačna in za katero je treba vsako leto posebej najti svoj pristop; ritem dela je drugačen, okoliščine so drugačne, zato je učbenik velikokrat neke vrste ovira, ki učitelju onemogoča prosto pot izbire vsebine, držati pa se ga mora, saj so ga starši plačali. Če uželi učitelj nadgraditi snov iz učbenika, mu ta ne ponudi 'nadgrajevalnih' didaktičnih pripomočkov. V kolikor je učitelj iznajdljiv, si pripomočke izdeluje sam. Največkrat se zgodi, da zaradi pomanjkanja časa ostaja v okvirih že ponujenega. Ure niso več izziv temveč postanejo rutina, ki se navadno končajo z dolgočasjem otrok. Na osnovi lastnih izkušenj vem, da je pri učiteljih na razredni stopnji velika želja po didaktičnih pripomočkih, ki bi jim omogočili izvesti aktivno uro. Žal jih sami zaradi pomanjkanja časa ne utegnejo izdelati, kupiti pa se jih tudi ne da.

kartice

Najpomembnejši element pri načrtovanju dela je upoštevanje načina sprejemanja znanja otrok in uporaba ustreznih didaktičnih pripomočkov; učbeniki za zgodnje učenje so v nasprotju z doktrino učnega pristopa najmlajših, saj mora učenje pri njih potekati aktivno (gibalno, eksperimentalno, na osnovi lastnih izkušenj) (Marentič Požarnik, 2000), globalno (od celote k detajlom) (Wambach, 1999) ter predvsem v medsebojni interakciji (Johnson in Johnson, 2009; Slavin, 1996).

Iz vsega zgoraj omenjenega povzamemo, da pravi pristop k zgodnjemu učenju temelji na: (1) didaktičnih pripomočkih, ki omogočajo izvajanje dejavnosti za medsebojno interakcijo; (2) na način, ki vzpodbuja celostno dojemanje vsebine (medpredmetno povezovanje). Torej ne na učbeniku, kjer je delo individualizirano.

Pristop k poučevanju jezika je kompleksna povezava različnih vsebin, podprta z vnosom ciljnega jezika na vseh področjih jezikovnega udejstvovanja (igranja, prepevanja in učenja pesmi, poslušanja navodil in pravljic, risanja, izdelovanja različnih izdelkov…). Z drugimi besedami, otrok je izpostavljen t. im. 'jezikovni kopeli' (CoolPool).

Model 'JEZIKOVNE KOPELI' (immersion program), kjer se učenca 'potopi' v jezik, ko učitelj uči določen predmet v ciljnem jeziku (Heining-Boyton, 1998). Wambach (Wambach in Wambach, 1999) pod izrazom 'jezikovna kopel' razume dejavnosti, ki učencem omogočijo, da določijo pomen diskurzu, s katerimi so soočeni: (1) v funkcijskih situacijah v šoli (učiteljev diskurz, navodila, razlaga) ter (2) pri dejavnostih, posebej namenjenih tej vlogi.

Mag. Mija Selič že let poučuje angleščino otroke stare od štirih do desetih let. Svoje izkušnje je kot prostovoljka pridobivala v angleških osnovnih šolah in pridobljeno znanje uporabljala na slovenskih osnovnih šolah. Formalno in neformalno se je izobraževala tako doma kot v tujini. Magistrirala je s področja razrednega pouka na temo sodelovalnega učenja pri maternem in tujem jeziku, ima štiriletno izpopolnjevanje in izobraževanje s področja konvergentne pedagogike (CIAVER, Belgija), zaključeno PI-ZPA izobraževanje ter certifikat CPE (Cambridge University). Sodelovala je v razvojno-raziskovalnem projektu Sporazumevanje v tujih jezikih, MŠŠ, katerega rezultat je bil osnutek učnega načrta za zgodnje učenje tujega jezika in uvajala angleščino v prvo triado v nekaj slovenskih osnovnih šolah. V letih od 2007 do 2011 je v okviru ZRSŠ izvajala delavnice iz zgodnjega učenja tujega jezika. Po konvergentni metodi je angleščino uvajala v ljubljanskem vrtcu F. Prešeren in dve leti izvajala project ‘Angleščina v vrtcu’ v vrtcu A. Černejeve v Celju.

Že let uspešno vodi svojo jezikovno šolo C00lSch00l, kjer usposablja učitelje in razvija didaktične pripomočke za zgodnje učenje tujega jezika ter hkrati izvaja tečaje za otroke. Svoj način dela in pripomočke uspešno predstavlja v tujih revijah (HLT, Pilgrims; C&TS, IATEFL GB) in na mednarodnih konferencah (Lublin, Krakow, Budimpešta, Topolšica).


LITERATURA:

  1. Gillies, R. M. (2007). Cooperative Learning: Integrating Theory and Practice. Los Angeles: SAGE Publications.
  2. Heining-Boyton, A.L. (1998). What are the Advantages and Disadvantages of FLES, FLEX and Immersion. V Met, M (Ed.). Critical Issues in Early Second Language Learning. Acott Foresman – Addison Wesley.
  3. Jacobs, G. M. (2006). Issues in Implementing cooperative learning. V McCafferty, S. G., Jacobs, G. M., DaSilva Iddings, A. C. (Eds.). Cooperative Learning and Second Language Teaching. Cambridge, New York, Melbourne, Madrid, Cape Town, Singapore, Sao Paulo: Cambridge University Press.
  4. Johnson, D.W., Johnson, R.T. (1987). Learning Together and Alone: Cooperative, Competitive and Individualistic Learning (second eddition). New Jersey: Prentice-Hall International Editions.
  5. Johnson, D.W., Johnson, R.T. (2009). An Educational Psychology Success Story: Social Interdependance Theory and Cooperative Learning. Educational Researcher, Vol. 38/5, (365–379).
  6. Jolliffe, W. (2007). Cooperative Learning in the Classroom: Putting It Into Practice. Los Angeles: SAGE Publications.
  7. Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS.
  8. Peklaj, C., et al. (2001). Sodelovalno učenje ali Kdaj več glav več ve. Ljubljana: DZS.
  9. Rich Harris, J.(2007). Otroka oblikujejo vrstniki. Ljubljana: Orbis.
  10. Selič, M. (2012). Sodelovalno učenje pri tujem in maternem jeziku v prvem triletju osnovne šole. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
  11. Siciliano, J. I. (2001). How to Incorporate Cooperative Learning Principles in the Classroom: It's More Than Just Putting Students in Teams. Journal of Management Education, Vol. 25/8, (8–20), http://jme.sagepub.com/, (28. 5. 2012).
  12. Slavin, R. E. (1996). Research For the Future: Research on Cooperative Learning and Achievement: What We Know, What We Need to Know. Contemporary Educational Psychology, Vol. 21/1, (43–69).
  13. Wambach, M., Wambach, B. (1999). Drugačna šola: Konvergentna pedagogika v osnovni šoli. Ljubljana: DZS.