C00lSch00l projektni pristop (PBA)

Ljudje smo, za razliko od živali, razvili jezik iz potrebe po komunikaciji: za izmenjavo idej, izražanje čustev in nenazadnje, da smo slišani in razumljeni.

Svoje otroke učimo govoriti iz povsem enakih razlogov.

Tudi zgodnje učenje tujega jezika ima enak namen.

Se spomnite, kako so vas vaši starši učili? Ali pa, kako ste vi učili svoje otroke govoriti? Nakup učbenika verjetno ni bila prva stvar, ki ste jo storili.

Vsi starši niso eksperti v razvojni psihologiji, a jim kmalu postane jasno, da je igra način, s katerim nagovarjamo otroka. In vendar, ko svojega otroka vpišete v šolo (ali jezikovni tečaj), postane samo po sebi umevno, da otrok za učenje potrebuje učbenik in, da se igra nadomesti z nečem 'bolj resnim'?

Za otroka je igra resna stvar!

Igra je edini način, kjer se otrok lahko uspešno uči. Že samo dejstvo, da se ob učbeniku začne hitro dolgočasiti, namiguje, da z njim učenje pravzaprav ne deluje najbolje.

Učenci ne potrebujejo učbenikov.

Otroci potrebujejo akcijo, razvijanje socialnih veščin in učenje komunikacije. Z otroki je učenje ŽIVLJENJE. Učiti se jezik pomeni jezik ŽIVETI. Tukaj in zdaj.

Učitelji potrebujemo znanje kako vse to otrokom omogočiti. Učbenik/priročnik je v ta namen učiteljem dobrodošel.

Pri C00lSch00l se otroci učijo prek projektnega dela, kjer jezik živimo.

Iskanje poti učenja skozi igro se pri C00lSch00l razvija že od leta 2003 in pristop se danes imenuje Projektni pristop (PBA – Project-Based Approach). V praksi je pokazal izjemne rezultate:

• Otroci se učijo jezik, ne besed.
• Otroci komunicirajo, ne nizajo informacij.
• Otroci sodelujejo z vrstniki in ne sedijo osamljeni in rešujejo naloge v učbeniku.
• Otroci se učijo skozi življenje in ne sledijo zgolj navodilom učiteljev. Otroci ŽIVIJO jezik, se ga ne učijo.

In kakšen je rezultat?

Do desetega leta starosti, otroci naravno sprejemajo in razumejo navodila v angleškem jeziku, berejo otroške knjige namenjene angleškim naravnim govorcem, izluščijo pomen neznane besede iz konteksta, poiščejo informacijo v besedilu, ustno predstavijo znano temo, napišejo krajše strukturirano besedilo in se orientirajo v slovničnih časih. Do enajstega leta starosti spoznajo in uporabijo osnovne slovnične čase.

V čem je bistvo projektnega pristopa?

PBA pristop se osredotoča na otrokove učne potenciale, ki jih njegov trenutni razvoj omogoča. V otroškem svetu je vse med seboj povezano in vse mora imeti smisel.

Vse do dvanajstega leta starosti je otroku najbolj naravno učenje skozi igro. Po sedmem letu starosti nestrukturirano igro zamenja strukturirana, a še vedno je igra. (M. Umek, Razvojna psihologija)

Enako vlogo kot potenciali igrajo tudi otrokove omejitve, kot posledica njihove trenutne razvojne stopnje. Otrok do svojega dvanajstega leta ni sposoben analitičnega razmišljanja. Zanj je svet povezana celota, je zgodba, kjer se prepletajo vsebine, čustva in akcija. Prav tako mu koncept vrednot še ni razumljiv. Če ga želimo potegniti v dejavnost, mora le-ta imeti zanj smisel tukaj in zdaj (kaj bo v prihodnosti ga v tem trenutku ne zanima).

Analitičen pristop prek posameznih tem (tematsko-deljeno), kakor je zastavljen v učbenikih, je v nasprotju z njegovim konceptom celostnega razmišljanja (tematsko-mešano). Obravnavanje besedišča po konceptu učbenika sicer omogoča hitrejše pomnjenje, vendar brez povezovanja v nek smiseln kontekst ostajajo besede na nivoju nizanja nepovezanih informacij in na pamet naučeno kmalu zbledi.

Naslavljanje otrokovih potencialov in zavedanje njegovih omejitev je zajeto v efektivnem učenju skozi PBA, ki vodi v usvajanje jezika z namenom komunikacije, kar je pravzaprav glavni namen kateregakoli jezika.

Kako učitelji potem učijo?

Kot že omenjeno, otroci ne potrebujejo učbenika. Učitelji ga.

PBA ponuja dobro strukturirane in ciljno orientirane korake pristopa k obravnavanju projekta, katerim učitelj sledi. Vsak korak ima aktivnosti organizirane na način, ki omogočajo doseganje določenih ciljev, naslovijo otrokove potenciale, njegove omejitve pa postopno in načrtno preoblikujejo v potenciale. (Priročnik je v pripravi. Do izida lahko sledite našim prispevkom na blogu).

Pri PBA aktivnostih ne gre za to, katera aktivnost je uporabljena (vse aktivnosti so lahko primerne), temveč za način, kako so oblikovane; da lahko služijo svojemu namenu morajo biti naslovljene z 'otrokovega zornega kota'. Le tako otrok lahko vidi smisel in je hkrati vključen v interakcijo z vrstniki.

Tematsko mešani pristop, v nasprotju s tradicionalnim tematsko deljenim, omogoča prepletanje informacij. Na tak način imajo dejavnosti za otroke smisel.

Otrok se uči skozi igro (t. im. resne igre); aktivnosti imajo vse elemente igre, rezultat igre pa je znanje. Igra otroke motivira, zato so zavzeti v akciji in jim hkrati omogoča sodelovanje/ komunikacijo z vrstniki, kar predstavlja naraven način učenja.

Če strnemo, NARAVNO, ZAVZETO in SMISELNO so ključne dimenzije, ki, povezane v sinergijo, omogočajo učenje jezika za njegovo osnovno funkcijo – komunikacijo.

Dosedanja praksa je pokazala, da dosežejo otroci s PBA pristopom (tematsko-mešano) precej boljše rezultate kot pri tradicionalnem učenju (tematsko-deljeno).

Sledenje korakom projektnega pristopa pripelje otroka do uporabe jezika.

1. KORAK: OTVORITEV TEME, v kateri se predstavi tema projekta. Najbolj učinkovit način je skozi slikanico/zgodbo.

2. KORAK: NAREDI SAM, v katerem otroci izločijo jezikovne elemente iz predstavljene zgodbe (besedišče je vedno predstavljeno v strukturi stavka). V pomoč so nam lahko risane predloge, to so delno izrisane risbe, katere otroci dopolnjujejo.

3. KORAK: SOCIALNE IGRE, v katerih otroci pomnijo jezikovne elemente in urijo sodelovalne veščine skozi sodelovalne aktivnosti.

4. KORAK: OPISMENJEVANJE, kjer se jezikovni elementi uporabijo pri učenju branja in pisanja. Opismenjevanje sledi svojim korakom:

• spoznavanje z zapisom (6-7 let)
• branje slikanic (8 let)
• Vizualni stavki (8 let)
• Delo z besedilom (9 let)
• Vizualna zgodba (9 let)
• Besedna mreža (10 let)
• Vizualna slovnica (10 let)
• Pisanje plakata (10 let)

5. KORAK: POROČAJ, POSLUŠAJ IN SE ODZOVI, v katerem otroci jezikovne elemente uporabijo v govoru in poslušanju. Glavne aktivnosti so:

• Dajanje/izvajanje navodil
• Iskanje informacij v besedilu
• Predstavitev ob plakatu

LITERATURA:

1. Gillies, R. M. (2007). Cooperative Learning: Integrating Theory and Practice. Los Angeles: SAGE Publications.
2. Heining-Boyton, A.L. (1998). What are the Advantages and Disadvantages of FLES, FLEX and Immersion. V Met, M (Ed.). Critical Issues in Early Second Language Learning. Acott Foresman – Addison Wesley.
3. Jacobs, G. M. (2006). Issues in Implementing cooperative learning. V McCafferty, S. G., Jacobs, G. M., DaSilva Iddings, A. C. (Eds.). Cooperative Learning and Second Language Teaching. Cambridge, New York, Melbourne, Madrid, Cape Town, Singapore, Sao Paulo: Cambridge University Press.
4. Johnson, D.W., Johnson, R.T. (1987). Learning Together and Alone: Cooperative, Competitive and Individualistic Learning (second eddition). New Jersey: Prentice-Hall International Editions.
5. Johnson, D.W., Johnson, R.T. (2009). An Educational Psychology Success Story: Social Interdependance Theory and Cooperative Learning. Educational Researcher, Vol. 38/5, (365–379).
6. Jolliffe, W. (2007). Cooperative Learning in the Classroom: Putting It Into Practice. Los Angeles: SAGE Publications.
7. Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS.
8. Peklaj, C., et al. (2001). Sodelovalno učenje ali Kdaj več glav več ve. Ljubljana: DZS.
9. Rich Harris, J.(2007). Otroka oblikujejo vrstniki. Ljubljana: Orbis.
10. Selič, M. (2012). Sodelovalno učenje pri tujem in maternem jeziku v prvem triletju osnovne šole. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
11. Siciliano, J. I. (2001). How to Incorporate Cooperative Learning Principles in the Classroom: It's More Than Just Putting Students in Teams. Journal of Management Education, Vol. 25/8, (8–20), http://jme.sagepub.com/, (28. 5. 2012).
12. Slavin, R. E. (1996). Research For the Future: Research on Cooperative Learning and Achievement: What We Know, What We Need to Know. Contemporary Educational Psychology, Vol. 21/1, (43–69).
13. Wambach, M., Wambach, B. (1999). Drugačna šola: Konvergentna pedagogika v osnovni šoli. Ljubljana: DZS.